Smisel življenja?

Sovražim, ko se življenje iz čistega dolgčasa, z vso silo vrže nate. S tako močjo,
da odnese ljudi, ki so ti blizu in te pusti samega sredi velikega kraterja. Ti pa se oziraš proti nebu, polnemu rok, ki ti želijo pomagati ven, pa jih ne moreš doseči. Začneš počasi plezati proti vrhu, kljubuješ bolečinam, stiskaš zobe... Tik pred vrhom zemlja postane nenavadno mehka, vse se udira, drsi. Pogledaš okoli sebe in opaziš, da si točno tam končal, kjer si začel. Ker si človek se najprej ozreš za rokami, probaš doseči, ne gre, nato plezaš... Začneš razmišljati, da bi bilo najpametneje malo počiti na dnu, mogoče poskusiti jutri ali pojutrišnjem ali...