Speachless

Potrebujem biti brezbesedna z besedami. Preseda mi. Besede mi presedajo. So popolnoma odveč. Kot okrasek na božičnem drevescu. So samo to. Okrasek. Navzven izgleda bleščeč in obljublja veliko reči. A ko vetrič zapihlja, trenutek, ko mora pokazati kaj vsebuje, se ubošček komaj drži vejice. Kaj hitro ga odnese in raztrešči se na tisoče nepomembnih koščkov brez kakršnekoli vsebine. Še lepa rdeča barva, ki se kaže od zunaj se odlušči in razkrije, da je bila samo to, barva. Znotraj pa krhkost in praznina.

Za trenutek nas oblije žalost. Joj balonček je počil. A naslednji trenutek že hitimo po smetiščnico. Hitro pospravimo to nečednost. Kdo ga bo pa gledal. Nesrečnega, razstreščenega. Hitro zmenjajmo, da ne bo nihče opazil. 

Nerazumevanje, jeza, sovražnost, nestrpnost, kritiziranje, krivda, nesprejemanje... Postanemo iznadljivi, naučimo se kako uporabiti razbite koščke. Mečemo v upanju, da se bodo sestavili v celoto.

Ko pa nam le uspe spet prilesti na vejico, se posmehujemo ravno padlem balončku. Popolnoma brez zavedanja, da smo le trenutek nazaj bili mi tisti na smetišnici. A ker smo tokrat oblekli modro verjamemo, da bo vse drugače.