The Next Chapter

Hvaležna sem za pretekle pisarije. Vsake toliko malo preberem za nazaj in kaj novega opazim. Danes sem opazila oz. se mogoče tudi spomnila, kako svobodno sem se počutila v svojem pisanju. Nobenih zadržkov, nobenega strahu pred kritikami ali mislimi drugih. Napisala sem točno tisto kar sem želela in potrebovala. Očitno je ta samocenzura nekaj novega. Mogoče se je z vajo ponovno znebim.

Trenutno se bojujem z izrednimi bolečinam v trebuhu. Po krajšem samoopazovanju sem ugovila, da gre za strah in živčnost, mogoče je zraven zaznati kanček nesigurnosti. V upanju, da bo pomagalo pišem. Težko odmislim stare zapise brez, da bi jih primerjala s sedanjostjo. Nekako sem se našla, počasi in boleče odrezala vezi racionalnosti in se podala na pot, ki je verjetno težja, a očitno me lahke poti z vedno istim razgledom dolgočasijo in silijo v tiste luknje brezupa. Kljub vsemu, da se tega zavedam, pa telo rabi svoj čas, da sprocesira vedno nove odločitve, ki jih zadnje čase veliko hitreje sprejemam. 

Kot zanalašč je bil prvi stari post, ki sem ga danes prebrala ravno tale. Človek o katerem sem si tako želela govoriti takrat se je ponovno vrnil v moje življenje. In občutki se nadaljujejo, kjer sva jih takrat bila "prisiljena" dati na stran ali pa preprosto še ni bil čas za to. Sedaj je. In zato nove odločitve, novi koraki, nova težka pot, nova spoznanja, nove dogodivščine, nove solze, nova veselja. Nova mavrica življenja. In v tem vidim čar. 

Mislim, da vam nekako hočem sporočit, da se moja londonska dogodivščina s septembrom zaključuje in da se začenja nova še malo bolj oddaljena. Grem pogledat v Kalifornijo v najin prostor pod soncem. S tem oznanilom tudi upam na ponovno "odprtje" bloga. Dobrodošli nazaj!