20 let

Precej presenetljivo, da tale blog še obstaja, da sem še vpisana in da lahko pišem v širno internetno črnino, v iluziji povezanosti. Bolj kot delimo, večja kot je ta potreba, večja je osamljenost.

Že kot majhen otrok sem bila prepričana, da modrost leži v letih, v izkušnjah, a ob prebiranju starih zapisov opažam, da imam bogastvo v sebi že od samega začetka. Ponosna sem na lastna razmišljanja in doživljanja. Težko pa je najti ljudi, ki si to bogastvo interpretirajo na enak način.

Motila sem se... z leti me modrost zapušča, pozabljam kaj je pomembno, pozabljam kaj rabim, pozabljam nase. Človeštvo se razvija v smer, ki ji nisem kos, v smer, ki me ne podpira, mi ne omogoča rasti, ampak nazadovanje. Čas izginja. Pa ne zaradi banalnosti smrti, ampak v vsakdanu. Nasičeni smo s stvarmi, z učikovitostjo, z optimizacijo, ki prinaša napačno bogastvo. 

Do kosti sem utrujena od pretvarjanja, da sprejemam zahteve "modernega časa". Da nimam druge izbire. Da sem šibka, če ne počepnem. Da nisem vredna, ker ne želim sledit zapovedim drugih.

Ni zadostne količine ur spanja, telovadbe, izobraževanja in dokazovanja, ki bi mi dale moč, da se soočim s povprečnim vsakdanjikom.

20 let kasneje, se počutim točno tako. 20 let starejša in nič drugega.