Moja zgodba

Že kot otrok je bila moja največja želja ustvariti si družino, ljubiti in biti ljubljen. V glavo sem si zapičila "vzorec" mojih staršev. Spoznala sta se pri šestnajstih, bila skupaj 7 let, se pri 23ih poročila. Pri 24ih prvi otrok in pri 27ih drugi. To sem vzela, kot svoj načrt za prihodnost. Posvojila sem ga in bila prepričana, da ga bom uresničila.

Zgodilo se je v 1. letniku gimnazije. Prišla sem iz osnovne šole, polna "načrta", v iskanju velike ljubezni. Kdo bi si mislil, da se bo vsaj del dejansko uresničil. Poznala sva se že od prej, a sva bila takrat še "premlada". Začela se je moja prva velika ljubezen. Življenje takrat ne bi moglo biti lepše. Bil ja pravi zame. Imela sva veliko vzponov in padcev in vedno sem mislila, da naju je skupaj držala ljubezen. V začetku je bilo tako, kasneje žal ne več. Oba sva odraščala. Svoja najbolj "kritična" najstniška leta sva preživela v objemu drug drugega in ne tako, kot ostali najstniki. To nama je ustrezalo. Predvsem meni. Saj sem imela tisto po čemer sem najbolj hrepenela. Kmalu pa so stvari prešle v navado. Imela sva čudovite trenutke oz. obdobja, a se prehitro minila. Oba sva vedela (čeprav sem si jaz raje zatiskala oči), da stvar ne more trajati. Mesec po najini tretji obletici on zaključi najino zgodbo.

Občutki po tem so grozljivi. Čeprav sem v sebi vedela, da ne bi šlo naprej, sem si življenje brez njega težko predstavljala. Ob sebi sem imela prijatelje, ki mi hvala bogu niso obrnili hrbta, čeprav sem jih jaz zanemarjala ta tri leta. Zato sem jim neizmerno hvaležna.
Potem sva se še skozi celo leto občasno videvala. On je vmes zašel v neke težave (vsaj po mojem mnenju:) ), a je dal vse skozi. Drug drugemu sva stala ob strani. Lahko bi rekla, da sva postala dobra prijatelja. A jaz sem se zavedala, da bo to trajalo, samo dokler si on ne bo našel nove ljubezni.

In ta dan je prišel. Nisem imela druge možnosti, kot da končam najino poznanstvo. Vse kar sem z njim doživela bo treba spraviti v predalček in ga shraniti na zadnji del "police". A kaj ko je bil ob meni toliko časa. Vedno, ko sem v stiski ga želim poklicati, mu zlesti v objem. Brez njega se počutim osamljeno, zapuščeno. Včeraj sem dokončno zaključila najino zgodbo. Žal mi je... zelo mi je žal, a upam, da boš nekoč razumel. Mogoče se pa še srečava. Do takrat pa srečno!