Vrni se..

Sedim na postelji. V moji sobi polno ljudi, nekateri obrazi so znani drugi ne. Iz te množice počasi zaznavam še kako znan obraz. Kar naekrat stojiš pred mano Ti. Skoraj sem že pozabila poteze tvojega obraza, razsežnosti tvojega nasmeha. "Zdaj bo vse v redu. Zdaj sem tukaj, pri tebi." Besede na katere sem tako dolgo čakala. Od veselja zajočem. Ne morem verjeti. Tisti trenutek verjamem, da če si nekaj močno želiš, se uresniči. Objameš me, sediva na postelji, okrog naju še vedno polno ljudi. Tvoji dotiki so tako poznani, domači, topli. Joj koliko časa sem čakala na to, da se vrneš in sedaj si končno tu. Občutki, ki jih doživljam so neopisljivi. Srečna in zadovoljna sem. Zaljubljena sem. Sem že pozabila kakšen občutek je to. Ti si mi pomagal, da sem se spomnila.
V sobo vstopi nekdo, ki nekaj hoče od mene. Nekaj me sprašuje in zdi se mi krivično, da naju mora ravno zdaj zmotit. Držim te za roko, na tvojem obrazu še vedno tisti nasmešek. In v trenutku sem vedela, da je konec. Da moraš iti. Da sem te izgubila za vedno.

V tem trenutku se zbudim. Povšter premočen od solz. Ob spoznanju, da sem jokala tako v sanjah kot v resnici, mi poči srce. Vse želje, upanje , hrepenenje so ujeti v zadnjih solzah, ki mi drsijo po licih. In ko umrejo na mehki tkanini se zavem, da je umrlo tudi vse ostalo. Vem, da Te nikoli več ne bo nazaj.