Debele platnice in velike črke na belem papirju

Začela sem s kriminalkami. Bile so dokaj preproste, niso zahtevale pretiranega razmišljanja, poglabljanja.. V srednji šoli sem po mojem prvič v roke vzela "zahtevnejšo" knjigo. Domača branja. Večina jih preprosto ni brala. Jaz pa sem šele takrat odkrila pravi pomen knjige. Kriminalke so mi ostale zgolj za hitro razvedrilo in odklop možganov.

Trenutno berem Evalda Flisarja, Čarovnikov vajenec. Je precej filozofska, ampak mi je všeč ker zna življenske stvari povedat v enem samem stavku.

"Kaj pravzaprav iščeš?" je nenadoma vprašal Jogananda, ki sploh ni spal.
"Celovitost," sem odvrnil brez obotavljanja, "občutek enosti s sabo in s svojo izkušnjo sveta."
"Otroštvo?"
"Mogoče. Ne zaradi možnosti, ki so takrat še bile pred mano, ampak zaradi neomajne otroške vere, da je svet prostor čudežev in da je življenje brezkončno morje navdušenja."

Priporočam...