Neznanec

S počasno hojo, praznih misli ter z rahlim nasmeškom na obrazu si ogleduje Ljubljanico na njeni desni. Nekaj jo prisili, da pogled usmeri predse. Njune oči se srečajo. Za trenutek. Nežne poteze obraza dopolnjujejo dolgi kostanjevi lasje. Mehki. Kot da možgani niso čisto doumeli te slike oba odvrneta pogled. Trije počasni koraki, nato se ona sunkovito obrne. Isto stori on. Strmita si v oči, nekaj ju povezuje pa ne vesta točno kaj. Pogled traja in traja, noge pa hodijo v svojo smer. Vdihne in nadaljuje pot. Prosi za samo še en pogled nanj in se v pričakovanju še zadnjič obrne. On je še vedno tam in jo gleda. Nato pa s širokim nasmeškom in podivjanim bitjem srca vsak oddide svojo pot.