Hideaway

My place is between the sentences, hidden behind words, squeezed into letters

Saturday, September 27, 2008

Let me talk about it

Občutek imam, kot da sem zgubila pisalno žilico. Vsak dan se spomnim na blog, na hitro preletim v mislih, kaj bi blo vredno pisanja pa nekako nič ne najdem. Imam v mislih T., ampak so ta čustva premočna, da bi jih bilo moč opisati. Lotila sva se misije za katero jaz nikol v življenju ne bi rekla, da mi bo uspela. Vedno ko sem opazovala M. in C. sem si govorila joj zveze na daljavo nikoli ne bi mogla imet. Zaračenega kruha se največ poje:) Ker točno to zdaj počneva, z dneva v dan premagujeva ogromno razdaljo med nama, v upanju, da bova nekoč našla skupno mesto pod soncem. Čeprov se počutim že fucking osamljeno, I won't let go that fast. Verjamem v naju, ker drugače ne more bit...

1 Comments:

Anonymous Anonymous said...

joj pikeeeeeeeeeeeeeeeee.....mojmoj...res je...tud js sm rekla na zacetku, da sem vesela samo da sem videla da nekaj res pravega obstaja pa tud ce iz tega ne bo nic...no naposled tud razdalja ni bila dolgo vec ovira in zdaj z dneva v dan zivim samo da cim bolje lahko funkcioniram v najini zvezi...zivljenja brez njega si enostavno vec ne morem predstavljat...pred tabo je se ogromno casa..ce pa ne zdaj pa mogoce cez 2-3 leta?..nikoli ne ves...dokler oba delata na tem bomo vsi verjel da vama bo enkrat uspel! ne se dat...MOJCA*

6:42 pm  

Post a Comment

Subscribe to Post Comments [Atom]

<< Home