14 dni

Vau dejansko odhajam. Do danes nisem imela občutka, da resno grem. Vem, da je "samo" štiri mesece, ampak občutki so končno prišli do zavesti. Malo strahu primešanega vznemirjenosti in dobro začinjeno z žalostjo. Ob doživljanju vsega tega si niti ne znam predstavljati kaj se je moji P. motalo po glavi, ko je prvič odhajala v London. In to pri 18. letih in sama. V neznano.
Pogrešala bom pogled na našo ulico, ko prihajam domov iz domžalske strani. Pogrešala bom nepopravljivo grbino na začetku ulice, ki ti vedno pove:" Horuk! Spet si doma!" Pogrešala bom šunder na ulici, lenobni zamah roke v pozdrav naše Tete M., še celo otročje vriskanje pod balkonom:). Pogrešala bom moje račke in peščico ljudi, ki so mi res blizu.
Grem v neznane kraje, med neznane ljudi naproti dogodivščinam, ki bodo v meni pustile tisoč in en spomin.
Spoznala bom ogromno novih ljudi, doživela marsikatero stvar, pridobila kakšno izkušnjo, a ko bom čez 134 dni zopet zapeljala čez grbino bom nosila velik nasmeh in ogromno prigod za vedno ohranjenih v spominu.