Malce prepozno sem ugotovila, da sem do sedaj skoraj vedno pisala o ljudeh, ki so me na tak ali drugačen način prizadeli.. Preredko pa omenjam ljudi, ki so v mojem življenju že precej dolgo, na katere se vedno lahko zanesem, me ne obsojajo, me tolažijo, spravijo v dobro voljo, celo žrtvujejo zame, pozabim, da so polni malih modrosti in nasveti s katerimi mi želijo pomagati in mi lajšajo življenje. In mislim, da si tokrat zaslužijo več kot le to da jih omenim:
Kdo drug kot
oči in mami: poznata me že od rojstva:) me prebereta kot odprto knjigo, vedno sta na voljo in pripravljena na pogovor, čeprav si včasih tega ne bi zaslužila..nepogrešljiva sta in težko opišem kako sem vama hvlažena !
Seveda pride na vrsto
bruderin: Si brat, ki si ga vsaka sestra želi:) lahko skupaj žurava, jokava, filozofirava.. Sva ene posebne vrste tim. Upam, da bo tako tudi ostalo.
Tetka in njena družina: Magična družina, ponosna na vsakega člana, delujejo kot eden. Oviram, ki jim stojijo na poti, se smejijo v brk in jim ne popustijo niti za kanček. Občudujem vas! Moram omenit oba bratranca in obe sestrični posebej. Ker bolj čednih in zanimivih "otrok" še nisem srečala.:D Dvomim,da sem vam to že povedala.. Zelo vas imam rada in sem strašansko ponosna na vas!
Polona in Jan: Neuničljiv duo. Znata me brcnit v rit, ko to potrebujem.. In popolna družba na neštetih kofetkih in izletih v Portorož:)
Katarina: moja skala! :) brez tebe bi težko preživela določena obdobja. Vedno veš kaj reči. Tvoj odgovor ni nikoli "ne vem". Si zelo posebna oseba in v mojem srcu imaš svoj prostorček!
Mojca: nisem te videla že skoraj 2 meseca in neskončno te pogrešam. Moj mali pikee :)
Še
nekdo, ki ga pa vseeno ne bom poimenovala: vedno mi daš tisto, kar v določenem trenutku potrebujem. Malo ljudi ima to "sposobnost".
Še precej je ljudi, ki so mi stali ob strani na poti do sem. In vsem sem iz srca hvaležna. Mogoče to ni ravno pravi način za take stvari, ampak začutila sem potrebo, da to napišem in objavim.
Ha! Ko prebiram ta post, ne morem verjeti, da se na trenutke še vedno počutim osamljeno. Res ne vem kaj mi je :D
Pa še enga mal slabše vidnega lupčka vsem!
(ja še vedno nimamo digitalca in to je vse kar moja kamerca zmore:D)
