Vesela sem

- da imam streho nad glavo in pogoje za "normalno" življenje
- da imam K.
- da se mi še uspe nasmejati
- da mi faks ne dela večjih problemov
- da imam veliko izkušenj pa čeprav slabih
- da obožujem ples in glasbo
- da obstajajo ljudje, ki jim nasmeh nikol ne izgine z ustnic (tetka.press;)
- da bom preživela

Žalostna sem

Ker mi v tem trenutku nič ne gre tako kot si želim.
Ker v življenju ne bojo potekale stvari, tako kot bi jaz želela.
Ker me obkrožajo rastline. Ljudje, ki se ne obremenujejo, ki ne razmišljajo in govorijo same puhlice.
Ker nikol, pa če grem h stotim frizerjem, ne bom zadovoljna s svojimi lasmi/frizuro.
Ker kar naprej tarnam in jokam ne znam pa nič narediti glede tega.
Ker pišem blog samo takrat, ko sem žalostna in obremenjujem druge ljudi.
Ker mi nihče ne more pomagat.
Ker preveč razmišljam in poslušam žalostno musko.
Ker si želim več.
Ker me je vsak osebek moškega spola, ki sem ga v prejšnem letu spoznala, globoko razočaral.
Ker dvomim v ljubezen in njen obstoj.
Ker si ne dovolim pozabiti.
Ker sem se zredila.
Ker mislim, da si zaslužim več.
Ker vse kar si želim je biti ljubljena.
Ker rabim psihiatra pa nimam denarja.
Ker si želim, da pride nazaj.

Valentino Kanzyani

Hja, zbiram prostovoljne prispevke, da bom šla lahko 20.1.2007 v Fun Factory, kjer bo plesišče tresel Valentino Kanzyani. Če ne veste kdo je to, vam je lahko žal.
Torej bodite radodarni in me razveselite.
Hvala!

Eragon

Eragon = Gospodar prstanov + malo bolj kvaliteten Harry Potter :)
Simple as that. Ok zmajevka je cute.

Končno je nekdo napisal pesem o meni

She never took the train alone
She hated being on her own
She always took me by the hands
And say she needs me
She never wanted love to fail
She always hoped that it was real
She'd look me in the eyes
and sayed believe me.
And then the night becomes the day
And there’s nothing left to say
If there's nothing left to say
Then something’s wrong.

.
.
.

(Reamonn - Tonight)

Moja zgodba

Že kot otrok je bila moja največja želja ustvariti si družino, ljubiti in biti ljubljen. V glavo sem si zapičila "vzorec" mojih staršev. Spoznala sta se pri šestnajstih, bila skupaj 7 let, se pri 23ih poročila. Pri 24ih prvi otrok in pri 27ih drugi. To sem vzela, kot svoj načrt za prihodnost. Posvojila sem ga in bila prepričana, da ga bom uresničila.

Zgodilo se je v 1. letniku gimnazije. Prišla sem iz osnovne šole, polna "načrta", v iskanju velike ljubezni. Kdo bi si mislil, da se bo vsaj del dejansko uresničil. Poznala sva se že od prej, a sva bila takrat še "premlada". Začela se je moja prva velika ljubezen. Življenje takrat ne bi moglo biti lepše. Bil ja pravi zame. Imela sva veliko vzponov in padcev in vedno sem mislila, da naju je skupaj držala ljubezen. V začetku je bilo tako, kasneje žal ne več. Oba sva odraščala. Svoja najbolj "kritična" najstniška leta sva preživela v objemu drug drugega in ne tako, kot ostali najstniki. To nama je ustrezalo. Predvsem meni. Saj sem imela tisto po čemer sem najbolj hrepenela. Kmalu pa so stvari prešle v navado. Imela sva čudovite trenutke oz. obdobja, a se prehitro minila. Oba sva vedela (čeprav sem si jaz raje zatiskala oči), da stvar ne more trajati. Mesec po najini tretji obletici on zaključi najino zgodbo.

Občutki po tem so grozljivi. Čeprav sem v sebi vedela, da ne bi šlo naprej, sem si življenje brez njega težko predstavljala. Ob sebi sem imela prijatelje, ki mi hvala bogu niso obrnili hrbta, čeprav sem jih jaz zanemarjala ta tri leta. Zato sem jim neizmerno hvaležna.
Potem sva se še skozi celo leto občasno videvala. On je vmes zašel v neke težave (vsaj po mojem mnenju:) ), a je dal vse skozi. Drug drugemu sva stala ob strani. Lahko bi rekla, da sva postala dobra prijatelja. A jaz sem se zavedala, da bo to trajalo, samo dokler si on ne bo našel nove ljubezni.

In ta dan je prišel. Nisem imela druge možnosti, kot da končam najino poznanstvo. Vse kar sem z njim doživela bo treba spraviti v predalček in ga shraniti na zadnji del "police". A kaj ko je bil ob meni toliko časa. Vedno, ko sem v stiski ga želim poklicati, mu zlesti v objem. Brez njega se počutim osamljeno, zapuščeno. Včeraj sem dokončno zaključila najino zgodbo. Žal mi je... zelo mi je žal, a upam, da boš nekoč razumel. Mogoče se pa še srečava. Do takrat pa srečno!

Naslednje jutro

je vedno megleno, zdolgočasno, brezvoljno in vse po starem. Če ti ga še začini neka oseba, ki je v tem trenutku ne moreš videti (a ti je nekoč pomenila cel svet) pa vseeno misel nanjo tiči v tvoji glavi, tako močno, da kar boli, je pa "nepopisljivo". Do sedaj sem imela že dva slaba začetka leta. Lani se je začelo na podoben način in je bilo celo leto vse prej kot pa meni namenjeno. Upam, da letos začetek ne bo imel vpliva, ker tokrat nimam več moči za vztrajanje.