Let me talk about it

Občutek imam, kot da sem zgubila pisalno žilico. Vsak dan se spomnim na blog, na hitro preletim v mislih, kaj bi blo vredno pisanja pa nekako nič ne najdem. Imam v mislih T., ampak so ta čustva premočna, da bi jih bilo moč opisati. Lotila sva se misije za katero jaz nikol v življenju ne bi rekla, da mi bo uspela. Vedno ko sem opazovala M. in C. sem si govorila joj zveze na daljavo nikoli ne bi mogla imet. Zaračenega kruha se največ poje:) Ker točno to zdaj počneva, z dneva v dan premagujeva ogromno razdaljo med nama, v upanju, da bova nekoč našla skupno mesto pod soncem. Čeprov se počutim že fucking osamljeno, I won't let go that fast. Verjamem v naju, ker drugače ne more bit...