Blurred up

Zakaj se je tako lahko spustiti v melanholijo, naveličanje, osamljenost, se izolirati od življenja in ljudi? Se zapreti v varno sobico in poskušati odmisliti vse in upati, da bo čas čim prej minil? Mi bo nekega dne žal, da nisem izkoristila vsakega trenutka? Kdo sploh živi na ta način, v smislu carpe diem? Zavestno izberem luknjo v kateri so stene narejene iz negativnih misli. Kaj imam od tega? Mi manjka pozornosti in si želim, da me ljudje sprašujejo, če sem v redu? Vendar, ko pride do tega vprašanja vedno prikimam, ker nimam moči za odgovarjanje oziroma se sprašujem zakaj bi nekoga to sploh zanimalo.
Preveč razmišljam. Izolirati bi se morala od same sebe. Lahko bi si načrtovala dan in poskrbela, da se tega urnika držim. Tako pa si sama ustvarim čas za svoja potapljanja v nesmisle.
Tako mi mine cel teden brez da bi naredila kaj koristnega. Seveda je vreme temu primerno in hitro najdem še en razlog, da opravičim svoje vedenje. Trpim jaz, trpijo ljudje okrog mene, ker verjamem, da ni zabavno gledat človeka, ki vedno vleče svoj nos po tleh.
In glej ga zlomka. Kaj se zgodi nato? Nekaj najbolj preprostega, osnovnega in naravnega. Posije sonce. Segreje zemljo, segreje mene in moje "strašno trpeče" srce. Pa daj lepo te prosim. Vsi razlogi in zakaji kar naenkrat postanejo še bolj nesmiselni. Je bilo vredno izgubiti ves ta čas? Ta trenutek, zagotovo ne.
Bom ob naslednjem negativnem razmišljanju prebrala ta blog, si sama ustvarila sonce v sebi in z nasmejanim obrazom stopila v dan? Dvomim...