Jutra

Po končanem branju knjige se je ulegla na levi bok. Položaj v katerem je vedno začela svoje potovanje v spanec. Ravno prav udoben, vendar ne popolnoma sproščen, saj je v teh parih minutah vedno premlevala svoje misli in vtise o minulem dnevu. Vedela je, da Njega še par uric ne bo domov, ker se je gledanje olimpijskih iger vedno zavleklo pozno v noč. A ta misel je ni vznemirjala. Zjutraj, ko se bo zbudila bo ležal poleg nje. S to mislijo se lenobno prevali na trebuh, pokrči desno nogo in utone v spanec.
V sobo počasi kapljajo prvi sončni žarki. Težko pričakovana pomlad bo "nedeljsko" nedeljo spremenila v čudovit dan. Začuda se je predramila na desnem boku. V polsnu se je komaj zavedala svojega golega telesa, ki je bilo le do bokov pokrito s komaj zaznavno rjuho. Za svojim hrbtom je začutila Njegovo prisotnost. Ni vedela kdaj je prišel domov. Razmišljala je, da bi vstala, pripravila zajtrk ter skuhala kavo. Ravno, ko je to hotela uresničiti je na svojem gležnju začutila Njegovo dlan. Počasi in z občutkom, v katerem je bilo vpeto vse kar sta onadva bila, je drsel proti njenim stegnom, malo postal na njenih bokih in ravno v trenutku, ko jo je želel prižeti k sebi, se ni mogla več upirati in z grozno željo po Njem se je obrnila, z levo roko pa počasi zajadrala po zraku.
Roka je pristala na kupu knjig in mrzli žimnici. Prazno je strmela v steno, ko jo je začelo oblivati to spoznanje. V mislih je poskušala identificirati čustva, ki so jo prevevala. Z rahlim, ironičnim nasmeškom je gotovila, da ne čuti nič. Taka so bila njena jutra že kar nekaj časa (štiri leta, če smo natančni). Vedela je, da je nekoč nekaj obstajalo. Začuda se je s težavo spomnila kako je bilo tisto, ki se sedaj zdelo nezemljsko, čutiti.
Usedla se je na rob postelje, si pomanila oči ter odkorakala v kuhinjo na svoj jutranji zeleni čaj.