Starši

Vau kakšen fenomen!
Če sem o tem že pisala se opravičujem za ponavljanje, ampak moje dva si zaslužita svojo posebno objavo.
V zadnjih letih smo se precej zbližali. Bolj kot sem si kadarkoli predstavljala. Mogoče se sliši banalno in "zlajnano", ampak ni ga boljšega prijatelja. Z njima si delim vse kar mi je najbolj pomembno v življenju. To niti ni čudno, saj sta me več ali manj ona dva teh stvari priučila. Najbolj sem jima hvaležna, da sta mi odprla oči za vse kar je lepega na tem svetu, da opazim in hrepenim po dobrih stvareh in poskušam zavreči slabe.
Nisem si znala predstavljati kako bomo vsak posebaj doživljali moj odhod. V 23ih letih smo bili en mesec najdlje narazen. Ko je prišlo jutro odhoda se mi je uspelo veseliti in prepustiti pričakovanju, do trenutka ko je oči prišel v sobo me objel in se poslovil. Mami je ostala z menoj dokler me črn Peugeot ni odpeljal v neznano. Za nekatere mogoče pretirano, ampak zdelo se mi je kot, da bo minila cela večnost do takrat, ko si bomo zopet zrli iz oči v oči.
Poskušala sem si predstavljati, kako se starši soočajo z odhodom otroka iz njihovega življenja. Toliko let skupnega veselja, spominov, skrbi, včasih jeze, žalosti se v enem samem zelo kratkem trenutku konča. Za starša, po mojem mnenju ni hujšega. Nikoli pa si nisem predstavljala, da bom isto doživljala jaz, kot otrok. Kot, da bi mi prilepili umetna, slabo zasnova krila na hrbet in me brcnili iz gnezda. Po eni strani si želiš novih stvari, ustvariti novo življenje. Vendar je doma preveč varno in udobno in ta želja hitro mine.
Domov prihajam pred božičem. In letošnje praznovanje bo točno tako, kot vsako leto. Ob misli na to me prevzame taka sreča, ki jo do sedaj še nisem občutila. Praznovanje bo enako, vendar bo moje dojemanje le-tega popolnoma drugačno. Prevzeto z zadovoljstvom, pristno ljubeznijo, ki jo dobiš samo od domačih, mogoče bolj odraslo.
Največ kar bom potegnila iz izmenjave, da smo počasi in nežno začeli trgati vezi, ki so nas pretesno držale skupaj. Januarja se selim na svoje. Z malo bolj trdnimi krili grem odkrivat življenje, ki bi se slej kot prej zgodilo. Vendar si nisem mislila, da bo prišlo tako kmalu. Težko je sprejeti, da življenje teče šprint in se ne ozira ali mu slediš ali ne.

Nočne misli

Ura je 2:59. Že kar nekaj časa imam tukaj težave s spanjem. Parkrat v teh skoraj dveh mesecih smo ostali dalj časa pokonci in očitno se je moj bio ritem temu prilagodil. Ni mi všeč, ker ne moram zaspati pred četrto ali peto zjutraj in potem seveda ne vstajam ob devetih. Toplo mleko ali kakavček ne pomagata, štetje ovac me prehitro zmede, zmanjkalo mi je tem za sanjarjenje, nimam se kaj za živcirat. Zato mi misli preskakujejo sem in tja in iščejo svoje mesto, dokler se jih ne usmilim in jih zapišem.
Po navadi sem prelena, da bi se skobacala iz postelje, danes pa so me nemirni prsti premagali, kar boste lahko prebrali v naslednji objavi.

Upam, da tisti, ki me berete sladko spite v svojih domačih posteljah.