Hideaway

My place is between the sentences, hidden behind words, squeezed into letters

Saturday, January 23, 2016

London

London is a funny thing really. It drags you in, devours you, chews you up and spits you out. It doesn't feel sorry for it. It's not pretending. You know exactly what you got yourself into and yet you can't leave. At a first glance it seems like the loneliest place on earth. But then something amazing happens. You meet people that have so much heart and love for you. And you're not entirely sure why. You question it. You have doubts. You build walls because you want to protect yourself. But then they surprise you. They stick around no matter what. They listen, they help, they understand. And yet we're so different. At the end of the day everyone just wants to love and be loved in return. I'm getting exactly that out of London. Amidst all the mess, rush and ignorance I found true love. In people. In friends. If you just pay attention you notice that they're there. And it's so worth it. To absolutely everyone who followed me on this journey I have nothing but unconditional love for you. And that's how London makes it up to me!

Be love, live love, think love and you will receive it. All day, every day!

Tuesday, January 05, 2016

Speachless

Potrebujem biti brezbesedna z besedami. Preseda mi. Besede mi presedajo. So popolnoma odveč. Kot okrasek na božičnem drevescu. So samo to. Okrasek. Navzven izgleda bleščeč in obljublja veliko reči. A ko vetrič zapihlja, trenutek, ko mora pokazati kaj vsebuje, se ubošček komaj drži vejice. Kaj hitro ga odnese in raztrešči se na tisoče nepomembnih koščkov brez kakršnekoli vsebine. Še lepa rdeča barva, ki se kaže od zunaj se odlušči in razkrije, da je bila samo to, barva. Znotraj pa krhkost in praznina.
Za trenutek nas oblije žalost. Joj balonček je počil. A naslednji trenutek že hitimo po smetiščnico. Hitro pospravimo to nečednost. Kdo ga bo pa gledal. Nesrečnega, razstreščenega. Hitro zmenjajmo, da ne bo nihče opazil. 

Nerazumevanje, jeza, sovražnost, nestrpnost, kritiziranje, krivda, nesprejemanje... Postanemo iznadljivi, naučimo se kako uporabiti razbite koščke. Mečemo v upanju, da se bodo sestavili v celoto.

Ko pa nam le uspe spet prilesti na vejico, se posmehujemo ravno padlem balončku. Popolnoma brez zavedanja, da smo le trenutek nazaj bili mi tisti na smetišnici. A ker smo tokrat oblekli modro verjamemo, da bo vse drugače.